Življenje v času koronavirusa

»Sreče in zdravja v novem letu!« Smo si vsi drug drugemu zaželeli, ko smo na Silvestrov praznik vstopili v novo leto in novo desetletje. Le teden pred tem pa je bilo v časopisih in drugih medijih možno prebrati o nekakšnem novem virusu, ki je pričel razsajati na Kitajskem, natančneje v mestu Wuhan. A večina od nas, in očitno tudi večina celega sveta, je ob novicah o nenadnem izbruhu nove bolezni zgolj odmahnila z roko, češ, Kitajska je predaleč, da bi nas to skrbelo. Njihov problem, ne naš.

Kako hitro včasih človek pozabi na dejstva in pravzaprav na vse stvari, ki so v bistvu povsem vsakdanje. In prav to je lahko velikokrat usodno. In izkazalo se je, da je človeštvo znova pozabilo na stvar, ki je tako vsakdanja, da je večkrat sploh ne opazimo. Pozabili smo na pojem globalizacije, hitri pretok blaga in ljudi med državami. Novi koronavirus se je tako pričel nenadzorovano širiti in ni trajalo dolgo, ko je obšel domala ves svet. Mediji so poročali o vse več novih okužbah iz najrazličnejših držav. Cel svet je prizadela korona-kriza in nam razgalila še eno šibko plat globaliziranega gospodarstva. Vlade držav so s pozivi Svetovne zdravstvene organizacije in OZN sprejele najrazličnejše varnostne ukrepe. A do tedaj je koronavirusna bolezen COVID-19 že terjala ogromno obolelih in tudi že smrtne žrtve. Vse se je zgodilo kar nenadoma. Svetovno gospodarstvo se je praktično ustavilo, tudi javno življenje je skorajda povsem zamrlo. Cel kup novih zakonov in odlokov je ljudi pozvalo, naj se iz varnostnih razlogov ne družijo več in raje ostanejo doma. Javne ustanove, pisarne in uradi so se zaprli. Po mestih in ostalih naseljih je zavladala tišina – Uvedena je bila državna karantena.

Koronavirus je hudo prizadel prav Evropo, čeprav je zdaj najhuje v ZDA, kjer število obolelih še vedno strmo narašča, ljudje pa v paniki in strahu iščejo zaščito. V Evropi so bile hudo prizadete Italija, Španija, Nemčija, Velika Britanija in Rusija, čeravno so sprejele vse varnostne ukrepe, a očitno nekoliko prepozno, saj je število okuženih bliskovito naraščalo, sedaj pa se na srečo umirja; Zlasti sedaj, ko karantena traja že skoraj dva meseca. Večino ljudi je nenadna zaustavitev javnega življenja zelo pretresla, med drugimi tudi mene samega. Naenkrat se je šola zaprla, tako kot so se zaprle tudi državne meje in vse se je iznenada ustavilo. Neverjetno kako smo navajeni živeti blizu drug drugega, tudi z ljudmi, ki nam morda niso pri srcu. A po dolgih dneh karantene bi marsikdo naredil vse, da bi moglo spet biti vse tako, kot je bilo prej. Seveda, veliko svoboščin nam je zaradi varnostnih razlogov bilo odvzetih in primorani smo bili v ostajanje v hišah in stanovanjih, kar pa lahko hitro postane dolgočasno. Zlasti družinam z majhnimi otroki, ki so morda nastanjene v majhnih mestnih stanovanjih je gotovo težko, saj so prav otroci tista najbolj razigrana bitja, ki na igrišču in v parkih iščejo novih pustolovščin. Šolarji… no šolarji smo tudi odkrili nov način potekanja šolanja. Nekaj, kar smo si doslej zamišljali le kot šolo prihodnosti… šolanje prek računalnika in socialnih omrežji. Iz izkušenj lahko potrdim, da se ni bilo težko navaditi na vsakodnevna srečanja s sošolci in profesorji, čas je ob predavanjih hitro minil in s profesorji smo si zmeraj, pred in po lekciji izmenjali oz. si izmenjamo prijazne besede o našem počutju, delu in seveda zdravju. Na žalost pa tu nastane problem, s katerim se mora soočiti marsikdo. In sicer zbranost in volja za delo. Pri sebi namreč opažam, koliko manj sem pozoren na napake pri šolskem delu in učenju. Ko se usedem pred zvezek, da bom pričel z učenjem, se težko zberem in pripravim na resno delo… Delo v šoli je nedvomno boljše in bolj dovršeno. So pa  vendar tudi določene plati karantene, ki jih lahko jemljemo pozitivno. Npr. ob vsem prostem času, ki nam je na voljo, lahko opravimo najrazličnejša dela, za katera morda prej nismo našli časa. Morda se ne moramo srečati s prijatelji na kavi v lokalu, a lahko skupaj morda igramo videoigre prek družabnih omrežji. Ljudje pa mnogo časa prebijejo tudi v svojih vrtovih in jih skrbno obdelujejo, kar vzbuja zadovoljstvo, saj je veliko ljudi zelo zaposlenih in se ne morejo posvečati delu v vrtu. Naj omenim tudi, da si je narava zaradi karantene gotovo nekoliko opomogla. Meteorološke meritve kažejo na veliko prečiščevanje zraka in vode, zlasti v krajih, kjer je oboje zelo onesnaženo in škodi tako naravi, kot tudi glavnemu povzročitelju, človeku.

Živimo v težkih, a vendar zanimivih časih. Zavoljo zdravja moramo seveda upati, da se bo bolezen nekoč polegla in to čimprej. Vedeti pa moramo, da moramo naravi s tem izkazovati več spoštovanja. Upam, da se bomo iz tega kriznega časa kaj naučili in bomo v prihodnje ravnali bolj modro.

Zahvala vsem vztrajnim borcem proti širitvi novega virusa. A tudi profesorjem in šolskemu sistemu, ki nas tudi v tem težkem času niso pustili na cedilu.

Nace Sorč, 5T