Spominjam se tistega dne, ko nam je profesorica ruščine povedala, da je vzpostavila stike z neko rusko šolo ter da obstaja možnost odpotovati v Sankt Peterburg. Vsi smo se veselili te novice, saj večina ni nikoli bila v Rusiji. Te so bile le sanje, dokler nismo res spoznali ruskih dijakov. Nekaj mesecev pred njihovim prihodom v Italijo na izmenjavo z našo šolo smo se morali seveda vsaj malo spoznati, čeprav za računalniškim ekranom. Zelo sem bila nestrpna spoznati tisto osebo, s katero sem si dopisovala.
Končno je prišel dolgo pričakovan 10. april. Vsi smo bili utrujeni zaradi njihovega poznega nočnega prihoda, a hkrati smo bili zelo veseli in nestrpni, da bi jih v živo spoznali. Živeti z Rusinjo je bilo prijetno, saj sva se zelo dobro razumeli. Z rusko prijateljico sem preživela mnogo veselih dni, čeprav na začetku je bilo seveda malo nerodno, saj se nisva še dobro poznali. Napočil je dan, ko so se morali vrniti domov. Tisti dan smo bili na enodnevni ekskurziji v Benetkah. Z avtobusom smo jih pospremili do beneškega letališča ter jih otožno pozdravili z upanjem, da bi jih spet videli septembra.
Potovanje v Rusijo se mi ni zdelo resnično, dokler nismo začeli urejati raznih dokumentov, kot so potni list in vizum. Pripravljali smo se tudi skozi poletne počitnice.
Veselila sem se dejstva, da bi odpotovala v Sankt Peterburg in Moskvo. Datum potovanja se je bližal vedno bolj. Odleteli smo z beneškega letališča v zgodnjih jutranjih urah v smeri proti bivšem Leningradu. Ko smo dospeli do našega cilja, smo se zelo veselili, saj туристом и журналистом je uspelo priti do Rusije. Na letališču nas je čakala njihova profesorica angleškega jezika ter nas pospremila do šole, kjer so nas nestrpno čakali ruski prijatelji.
Na začetku se mi je zdelo nenavadno bivanje v tujini, saj oni imajo popolnoma različno kulturo od naše, a poleg tega sem se skoraj udomačila. Moj prvi večer v starem Petrogradu sem preživela v spremstvu prijateljev v osrednjem delu mesta. Mesto se mi je zdelo že od samega začetka zelo očarljivo in presenetljivo. V jutranjih urah smo bili seveda v šoli ter sledili prilagojenemu ruskemu pouku. Naučili smo se mnogo stvari glede ruske literature, kulture, narodne glasbe ter si obogatili besedni zaklad. V popoldanskih urah nas je čakal ogled očarljivega mesta. Ogledali smo si mogočen zimski dvorec ob reki Nevi, ali bolje poznan kot Ermitaž. Zimski dvorec je bil zgrajen za carsko dinastijo Romanovih. Ermitaž je ruska inačica londonske Buckinghamske palače. V mogočnem muzeju smo si ogledali dela Caravaggia, Raffaella, da Vinci-ja, ter mnogo drugih del znanih osebnosti. Obiskali smo tudi poletno rezidenco ruskih carjev, ki se nahaja nekaj kilometrov od Sankt Peterburga. Poletna palača je bolje poznana po imenu Peterhof. To je ruski Versailles z zlatimi fontanami, dvorci, paviljoni in neskončnimi sadovnjaki. Poleg teh smo si ogledali tudi Isakijevsko katedralo, Petropavlovo trdnjavo, ladjo Auroro, ki ima zelo pomemben zgodovinski pomen. Seveda ni bilo mogoče oditi iz Pitera, ne da bi si ogledali glavne ulice, Nevski prospekt, ki je danes polna dediščine različnih zgodovinskih obdobij. Konec tedna smo bili z družinami. Odpeljali so me na enkraten ogled finskega zaliva in mogočnega na novo zidanega poslovnega centra Gazprom.
Napočil je dan odhoda proti Moskvi. Srečali smo se na železniški postaji, kjer smo žalostno pozdravili rusko družino, pri kateri smo živeli cel teden, ter se veselo odpravili do vlaka. Pred nami je bila dolga vožnja na nočnem vlaku do ruske prestolnice. Po osmih urah vožnje smo prišli do naše dolgo pričakovane destinacije ter po zajtrku smo se podali na ogled. Tu smo si ogledali prekrasne postaje metroja, ogromen Rdeči trg s katedralo Vasilija Blaženega in Mavzolej Lenina, Kremelj, veleblagovnico GUM. Imeli smo možnost videti tudi gledališče Bolšoj ter sedež tajne policije.
Zelo sem bila vesela, saj smo si v živo ogledali vse tiste kraje, ki smo jih v prejšnjih letih predelali v knjigi ruščine, kot je na primer ulica Arbat. Žal smo si ogledali Moskvo samo zjutraj, saj v popoldanskih urah nas je čakal dolg let do doma.
Ta izmenjava v Rusiji me je zelo obogatila bodisi kulturno kot tudi jezikovno, saj z družino sem se pogovarjala samo v njihovem domačem jeziku, razen v redkih primerih, kjer sem si pomagala z znanjem drugih jezikov. Tako izkušnjo priporočam tistim, ki bi hoteli bolje utrditi nek tuj jezik, saj s tem, da bivaš z ljudmi, ki ne poznajo tvojega jezika, si primoran govoriti v njihovem ter na tak način se vživiš in postaneš skoraj pravi Rus.
Nikita Cancellari