PO LITERARNIH POTEH 1.SVETOVNE VOJNE

Letos si je 4.razred tehniškega zavoda J. Vege postavil za cilj realizacijo projekta: Po literarnih poteh 1. svetovne vojne. Ker živimo na teritoriju, kjer je ta vojna potekala, se nam je zdelo še toliko bolj pomembno, da od zelo blizu spoznamo tudi umetniško oziroma literarno stran našega prostora. Pri tem projektu so sodelovali tudi vsi 3. in 4. razredi našega tehniškega pola.

 

Nikoli ne bi pričakovali, da so triletni krvavi spopadi (1915-1918) zapustili toliko umetniškega vtisa in spomina, ki ga je še danes, čeprav zakritega, mogoče videti v našem prostoru.

 

Prvega decembra smo se z linijskim avtobusom odpeljali do Vrha sv.Mihaela. Tam sta nas pričakovala dva domačina, Marijan in Angelo. Odpeljala sta nas na ogled Brestovca oz. kote 208. Tu je italijanska vojska v 1. svetovni vojni zgradila topniško postojanko prav na prostoru, kjer je v prazgodovini že bilo zgrajeno gradišče. Obisk postojanke nudi čudovit razgled nad celotno Doberdobsko in Komensko planoto.

»Beseda Doberdob zveni po madžarsko kot dob…  boben… Mogoče so jo čisto nehote tako poimenovali… Celotno frontno območje je vojaštvo prekrstilo v Doberdob, kjer so se na to besedo asocirali zaporni ognji, krvavi viharji, s katerimi se prepletajo spomini na 12 soških bitk…« Avtor tega besedila je madžarski pisatelj Mate Zalka.

 

Od tam nas je strma pot navzdol pripeljala do madžarske kapelice pri Vižintinih, ki so del zaselka pri Devetakih. Giuseppe Ungheretti je ta »vrhovski kamen«  označil  kot »hladen, trd, ves izsušen, uporen, podoben joku, ki ni nikomur viden« v  pesmi »Živo bitje sem«.

Mimo strelskih jarkov smo zatem prišli do koče Casa Cadorna. Pred nami se je razprostrl krasen pogled na celotno frontno linijo od Grmade do Griže(Monte sei Busi) ali kote 118. Dijaka Kevin in Pietro sta občuteno prebrala Abelovo besedilo »Kraška planota« iz romana Kras, knjiga o Soči in odlomek iz romana »Doberdo«.

Zadnja postojanka je bila doberdobska osnovna šola Prežihovega Voranca, kjer sta Nace in Gaia doživeto podala del odlomka iz Vorančevega romana »Doberdob«, v katerem avtor opisuje življenje vojakov v strelskih jarkih. »… odrezani od stotnije ter od avstrijskih jarkov sploh, brez tople jedi, brez kapljice pijače, zakopani pod skalo, okrog katere je že drugi dan neprestano razbijala kanonada. Poleg nas se je valjal ranjenec, ki mu nihče ni mogel pomagati.«

Ugotovili smo, da ima pisana in prebrana beseda veliko doživljajsko moč, še zlasti, če jo preberemo v prostoru, v katerem so se dogodki pripetili.

 

V Gorico smo dospeli ob 14 uri. Spremljali so nas profesorici M.Kostnapfel in E.Valentinčič ter profesor D.Frandolič, ki je spominsko literarno pot pripravil s pomočjo dijakov 4. razreda Vege.