Tudi v letošnjem letu so bili dijaki četrtih razredov slovenskih zavodov povabljeni, da se udeležijo projekta z naslovom »MEMOBUS 2016 – Viaggiare per comprendere, malgrado tutto / Potovati, da bolje razumemo, kljub vsemu«.
Vzgojni projekt temelji na prepričanju, da je za dobro razumevanje in prenašanje spomina na holokavst in na zgodovinski trenutek, ki je Evropo in tudi naše kraje pripeljal do različnih oblik fašizma, treba skozi dolgotrajni proces, ki vključuje analizo, refleksijo, empatijo in razumevanje.
Pred desetimi leti, ko so v deželi FJK prvič ponudili projekt »Vlak spomina«, so se dijaki višješolskega centra takoj odločili, da pristopijo, saj so takoj razumeli, koliko važnejše in boljše je odkrivati zgodovino z izkustvom in pričevanji in ne samo s prebiranjem zgodovinskih knjig. Pred leti je zaradi finančnih težav zmankala referenčna oseba, ki je ta projekt vodila v naši deželi. Takrat se je skupina zgodovinarjev, »Associazione Quarantasette/zeroquattro«, ki je za projekt Vlak spomina vodila zgodovinske delavnice za goriške šole (in ki ponuja več projektov na goriškem in v deželi, tako na šolah kot za širšo publiko), odločila, da pod pokroviteljstvom Goriške Pokrajine ponudi nov projekt »Memobus«, ki je nadvse sličen prejšnjemu projektu, čeprav je namenjen le višjim šolam na Goriškem (in delno drugim šolam v deželi).
Dijaki so pred odhodom imeli 5 poučnih in vzgojnih srečanj z delavnicami o zgodovini holokavsta in totalitarizmih (s poudarkom na regionalnem kontekstu) ter o predelovanju javnega in individualnega spomina. Na enem izmed srečanj je bil gost višješolskega centra gospod Moro iz Pordenona, priča, ki je preživela holokavst. Zadnji dve delavnici pred odhodom sta bili fotografski, saj je bila želja organizatorjev, da dijaki pripravijo v skupinah fotoreportažo, ki bi imela umetniški značaj in ne le dokumentarističnega, tako da bi v naslednjih mesecih lahko predstavili tudi razstavo.
Višek projekta pa je bil obisk t.i. »krajev spomina«: tržaške Rižarne (kjer so si ogledali na novo postavljeni muzejski del, si z vodiči ogledali taborišče in prisluhnili besedam preživelega deportiranca, gospoda Riccarda Goriuppija) in taborišč Auschwitz in Auschwitz II Birkenau, ampak tudi geta, židovske četrti in Schindlerjevega muzeja v Krakovu.
Naslednji teden bodo dijaki imeli še eno srečanje za razmislek na koncu potovanja in za pripravo fotografskih izdelkov.
»Strah in bolečina, lakota in mraz, obup in osamljenost. To so le nekateri izmed občutkov, ki so obdajali deportirance, ko so vstopali v koncentracijska in uničevalna taborišča. Včeraj smo videli taborišča s svojimi očmi, kljub temu pa vemo, da ne bomo nikoli mogli popolnoma razumeti trpljenje deportirancev.
Med obiskom taborišč Auschwitz in Birkenau so se vse stvari, ki smo jih slišali in se jih učili, vse, kar so nam povedali pričevalci, uresničile: slike, predmeti in resnični kraji. Ljudje, ki so postali le številke, so pridobili obraze in imena. Spet so dobili identitete, ki so jim bile odtrgane ob vstopu v taborišče. To je ena od stvari, ki nas je najbolj prizadela, nekaj, kar ljudje še vedno zlahka spregledajo: zapornikom niso le odvzeli njihovo človečnost, temveč so jim takoj po vstopu v taborišča odvzeli tudi dostojanstvo in jih poniževali do skrajnosti.
Med obiskom smo pomislili, kako so zaporniki ponoči in v mrazu molili, da bi preživeli in se vrnili domov. Taborišča niso le kup barak in ruševine, ampak resnično pričevanje, nekakšen most med preteklostjo in sedanjostjo. Organizacija Quarantasette/zeroquattro, ki nam je ponudila ta projekt, nam je pustila jasno sporočilo: nove generacije imamo dolžnost, da se spomnimo na žrtve in na njihove zgodbe, a se moramo tudi truditi, da se napake preteklosti ne bi ponavljale.«
Dijaki slovenskih višjih šol, udeleženci projekta Memobus 2016
